Končno je prišel ta dan, ki ga čakam že 4 leta. Na dan 15.5.2008 smo se maturantje, generacija 2007/08, slovesno poslovili od vseh profesorjev in dijakov GJV Idrija. Pestro je bilo vsaka sekunda tega prečudovitega dne. Kot prvo sem se ustavila pri Fari, da sem naložila frendice in šotor za taborjenje v Beli. Že smo prispele v Idrijo, ogledala sem si res lepo okrašeno šolo (fotografije še dodam, samo trenutno nevem kje imam digitalni fotoaparat, blezu je v enmu X avtu (od Aleša)). Naša predraga sošolka Lena nam je razdelila majice razreda 4.C ( Lena res odlične majice, dovolj dolge in dovolj ozke). Potem sem odpeljala svoj avto v Belo, zato da ga bom lahko takoj pila in nebo strahu pred policaji. Prispemo v Belo in že se peljemo nazaj proti Idriji (hvala Sandra za prevoz) in pijem pivo. Drugi avto pustimo za Komunalo in odpešačimo do Beton placa in v gostilno Mlinček na 2. pivo.
Okrog 10h smo se maturantje zbrali pred gimnazijo, saj smo šli peti po razredih (nevem kero pesem, neki Gaudeamus!!!), a pred tem sem mogla odžejati svoja žejna usta še z enim pirom. In že smo prepevali po razredih, tudi “akvarij”-zbornico smo obiskali in odpeli Gaudeamus. Nato vija vaja do Beton placa, da se končno poslovimo in zažgemo cvek. Spet na hitro ruknem eno pivo (šele 4. ). Sledila je predstavitev vsakega razreda posebej, začel je 4.A, sledi 4.B, potem mi carji 4.C in nakoncu še 4.T. Najbolje mi je bilo, ko smo našo, lahko rečem PREDRAGO RAZREDNIČARKO MAJO JUSTIN JERMAN poklicali na oder s pesmijo ČEBELICA MAJA!!! Res se mi je naježila koža ob prepevanju. Na koncu smo zažgali ta POFUKAN cvek!!! Naj zgori HUDIČ pa da ga ne dobim več v življenju!!!
Cvek iz kartona je že gorel in hitro pogorel. Klapca je kar splahnela iz Beton placa, ostalo je še enpar nas borcev, s katerimi sem spila še dva pira (6.pivo). Frendice so predlagala naj gremo na pico, a mene je še pred tem nekam neslo (ni važno kam, enga pozdravt). Končno mi je uspelo priti na grad na pico, k sreči so mi že naročile kraško pico (mmmm s pršutom, da bo lažje teklo pivo). Lepo na “IZI” pojemo pico in se cingljamo proti Marincu.
Na avtobusni postaji sem srečala sodelavca (Lucijan) iz Rotomatike in udarila sva celo debato. Pridem h Mrincu in naročim najprej eno pol še drugo veliko pivo (”že” 8. pivo), saj smo čakale “taksista” za v Belo. Prispel je Aleš s svojim Avdijem. In končno se peljemo proti Beli, a treba je bilo v Tuš po futer in kavsno. Se mi zdi da sem kupila en kos kruha, nekaj suhe salame in sir pa baje nek sladoled. Sam nevem kje je to ostalo, baje u moji torbi, a jo trenutno nimam doma (uppsss zgoblena jest čest, baje je torba čist na drujmu koncu rovtarske). Samo za sixpack Laškega se spovnem, da sem ga vzela iz torbe v Beli. 
Pol pa takoj eno pivo ruknit pa še enih pet zatem, nevem točno, sam groza no, okrog 13-14 pirov spit, nevem točno kolk jih je bilo, ker mije spomin zmrznil enkrat proti večeru. Vem da sem pozdravila enkop frendov in tudi novih frendov spoznala in je blo res ZAKON.
To kar bom sedaj napisala so mi povedali drugi, ker se ne spomnem. No dogodek dneva je biv ta, da sem se znašla sredi reke Bela čisto premočena kot kakšna vela cunja za po tleh brisat. Tega trenutka se ne spomnem, čudno mi je bilo ko sem se zbudila preoblečena v enih drugih hlačah (tnx Sandra). In baje so se nasmejali za crkniti medtem ko so me preoblečvali, saj so mi komaj slekli mokre hlače, a jaz sem jih oblekla nazaj. Tudi nogavic nisem videla nikjer več noge so bile bose, in še več “Kje je moj modrc?” Kaj vse so počeli z mano, enostavno NEVEM. Ampak še enkat HVALA vsem borcem, ki so imeli voljo, da mi pomagajo in se narežijo do solz. 
Potem so mi povedali, da sem bluzila po vodi, kao da sem pir hladila in me je enparkat fuknil v vodo, spet drugi da so me pospremil na WC in kar naenkrat so me zagledal sredi vode, uglaunem jaz nevem kaj me je vleklo v vodo.V avtu sem našla mobitel, a klinc ka mi ni delal, ker je biv čisto moker (uspelo mi ga je ožveti danes, ker sem ga posušila s fenom).
Spomnem se igrišča za odbojko, kjer smo noro (no ja, bel švah) špilali odbojko. Baje sem non-stop iskala svojga prjatelja. Ta prjatel je biv pa, kdo nejk? Pivo ane. Žejna sem bila, ko puščavski pesek. Tu se spomnem enih šlapov-copatov-natikačev, al kakor kdo zastopi (tnx Ema), ki sem jih imela nataknjene na nogah. Vem da mi je desni šlap šov na živce ker mi je, namesto naravnost stau postrani, pravokotno na moje stopalo in sem jih sarzula na igrišču za odbojko. Zdaj pa nevem kje so (sorry Ema, ti dam za pir, ker sem ti zapravila šlape). Noge imam čisto porezane, saj sem bosa hodila po Beli in stopala so GROZNE!!! Pa bo že!!!
Uglavnem toliko o mojih dogodivščinah v Beli, na račun katerih se je nasmejala cela Bela ves folk in narod pa živali ter rastline in vse kar je bingljalo takrat gor!!! Še marsikaj bom slišala, kaj vse sem ugajnala. Že to mi je bilo smešno, ker mi je brat popovdne, ko je prišel iz šihta rekel, da je slišal, da sem bila čisto skurjena, krepana in nažgana v Beli. Madoniš ja, še jaz se komaj streznim in zavem nekaj “malenkosti” pa ve že cela Rovtarska in Primorska!!! 
Aja nesmem pozabiti dogodka noči. Okrog 3.00 zjutraj prispeta v Belo dva avta, ki sta se ustavila in okrog svetijo tri luči (no ja, lahk rečem REFLEKTORJI, ka sa svetile za popizdit močno!). Ravno prav sem se streznila, da sem malo bolj napela oči in zagledala tri možakarje v plavi obleki-POLICIJA!!! Že so popisali na drugem parkir-placu moje frende ( Golob, Waziebk, Jurčk, Rokc, Neža, Brus,… in še enpar jih je bilo), že so se peljali proti mojem avtu. Še pes ima rad mir ko malica, saj smo ravno ene banane (sadje, da nebo pomote) jedle jaz, Sandra in Mateja. A mi jo ni uspelo pojesti do konca, ker mi je mož v plavem odprl vrata pri avtu in začev pridgati. Kao če kaj vemo kdo je zmetal klopi v vodo, če smo vidle kdo je zategvav avto z ročno,…. in take neumne so nam streljali ven!!!
Potem nas vprašajo, če smo same ženske v avtu in če nas nič ne zebe? Lih enprov mi je medlo, da sem mu pribila nazaj, da naj se nam pridružijo in bo nas 6, lih 3+3 in se bomo malo pogreli. Seveda so se smejali ko nori! Potem hoče osebni dokument! Sem rekla da imam samo prometno dovoljenje od avta, ker torbe nisem imela pri sebi, v kateri so bili vsi osebni dokumenti. In še več, reče eden naj povem kako se pišem? Florjančič! Ime prosim! Margerita. Datum rojstva,… vse mu povem, a letnico rojstva se nisem spomnila oz. sem zamenjala, namesto 89 rečem 98!!! Spet se možje v plavem režijo ko prasci. Jebentiš ja, škoda da se nisem nalagala vse osebne podatke, saj so me dali v zapisnik. Jebeni veter ja, človek nič kriv zmeraj najebe!!! FUCK OFF, svet kurčev!!!
Dovolj mi je bilo vsega skupaj in čas je biv, da se počasi spravimo proti domu, ura je kazala okrog 3.30. Pojem preostanek banane in se odpeljemo, vozila sem jaz, lih enprou še skurjena (sreča da me niso ustavili policaji, ker bi vozniško dovoljenje šlo po gobe), pozdravili smo še frende na drugem parkir-placu, prekomentirali vse to o policajih, saj ni bilo nobenmu nič jasno, a še več policaji so gazili-uarali-hodili po eni ornih mauti-blatu, kaj smo se režali. Na Maroufu smo srečale policaje (uff hvala kurcu, de so šli nazaj gor proti Idriji, da me niso čopnil kje prot u Cerkna), odložim frendice pr Fari, letim pozdravt enga frenda in domov. Prispela sem ob 4.3o, odspim eno kratko do 6h, saj sem mogla brata (tamalga) peljat v šolo. Potem sem šla u Kanomlje, nekam Bogu za hrbet, ris nikam u pizdu matrnu gor u en fakin grič ene koze gleda in končnu nazaj domov. Čist sem bila zjebana in sem odspala eno ornih dougo rundo, od 10h do 15h. Ko sem se zbudila me je glava bolela za popizdit…. pa sej hvala kurcu le pomirilo vse skupaj.
Res kaj naj rečem, NEPOZABEN ŽUR, vse kar sem obljubila sem storila, eno do tega je to, da se ga napijem do ONEMOGLOSTI, ah to je pri meni najmanjši problem
Basta, zakon in svašta usega sma dažvil, prežvil, čutil… Hvala vsem, ki ste mi pomagali, me reševali iz vode, me preoblekli, pospravili torbo za mano, me pospremili spat,… in nevem kaj še, ampak 100000x hvala. K sreči nisem nič bolna ali fasala kašne pljučnice, glede na to da je voda bila ledeno mrzla, a men zgleda je bila topla pa tudi ozračje v Beli ponoči je blo zelo hladno pa še deževalo je.
Tu se je lepo videlo, kdo mi je pravi prijatelj, tisti ki mi pomagajo v takem primeru, jih skrbi zame, mi stojijo ob strani,… in me nikoli ne zatajijo. HVALA, HVALA in še ejnkat HVALA. Se ga vidma kmalu in dam za rundo vsem pomagačem pa tut tadrujm!!!
P.Š.: TO MORMO ŠE KDAJ PONOVIT!!!!!!!!!!!!
